»Ustvarjalna ekipa se je v procesu, kot opisuje Zvezdana Novaković, 'glasbeno naslanjala na tradicijo ritualnega petja med Belo krajino in Hrvaško, ki na zelo star način ohranja vez, ki so jo gojili naši predniki. Ples v krogu, petje neskončnih melodij, ki se prepletajo in nikoli ne končajo, prošnja soncu, da sije. In ker se na kresno noč dogajajo čarobne reči, se ta čarobnost prepleta z zvoki harfe, ki riše pokrajine Gorjancev'.«

»Tam enkrat na leto, na kresno noč, nemogoče postane mogoče. Takrat lahko srečamo velikane, ki se bojijo ljudi. Pa vile, ki jih vidiš le ob zori, ko plešejo in se češejo.«

»Po besedah Nataše Keser so 'odkrivali ljudsko slovstvo skozi ljudsko pesem in petje, spoznavali ljudske navade in običaje ter 'stara' znanja, ki so zgovorna in povedna prav danes, ta trenutek, pa vseeno tonejo v pozabo. Ali pa jih morda na novo odkrivamo'.«

»Hotela sem ohraniti mehkobo in čarobnost sveta, ki je bil in ki ga morda nikoli več ne bo.«

»Tudi Trdina je naredil točno to. Jaz jih nisem obrnila v današnji čas, nisem jih želela brutalno aktualizirati.«

»Jedro ostaja enako, dodane so nekatere nekoliko mračnejše zgodbe.«

»Vile, na primer, so že po Trdini zapustile Gorjance, ko so kristjani začeli napadati kristjane. Ostala je le še ena, ki je čuvala njihove zaklade. In potem se je še ta od žalosti spremenila v sneg.«

»Samostan kar vleče, da bi ga šel raziskat.«

»To je to, tudi jaz moram početi prav to.«